Ta članek je del naše kratke serije "Pranje skozi stoletja". Nazadnje smo si na kratko ogledali fascinanten razvoj pranja skozi stoletja. V tem drugem delu obravnavamo najzgodnejše dokaze o načinih čiščenja oblačil, ki nam jih je zapustila zgodovina. Uživajte!
Prazgodovina
Po definiciji je prazgodovinsko obdobje pred zapisano zgodovino. To pomeni, da nam naši starodavni predniki žal niso zapustili nobenih priročnih nasvetov, kako očistiti kožuhe volnatih mamutov. Vendar odsotnost dokazov ni dokaz, da jih ni, in vemo, da so bili ključni dejavniki, potrebni za pranje perila, prisotni že v prazgodovini:
Prazgodovinski ljudje so imeli na splošno dostop do naravnih čistilnih sredstev, kot so pesek, pepel ali živalska maščoba, pa tudi do rastlin z lastnostmi mila; imeli so dostop do vode v obliki rek, jezer in naravnih izvirov; imeli so dostop do kamnov in lesa, s katerimi so udarjali ali drgnili oblačila, da bi razbili madeže; imeli so dostop do toplega sonca za sušenje na prostem. Kljub temu pa zaradi nomadskega in pogosto negotovega načina življenja v tistem času čista oblačila verjetno niso bila glavna skrb.
Antika
Starodavne civilizacije so se bolj kot njihovi prazgodovinski predhodniki ukvarjale s higieno. Zdi se, da so bili stari Babilonci prvi, ki so uporabljali naravno milo; najstarejši recept je zapisan na glineni ploščici iz leta 2800 pred našim štetjem. Stari Egipčani so uporabljali milo iz kombinacije živalskih in rastlinskih olj ter soli, skupaj z natronom, mineralno alkalijo, ki je delovala kot čistilno sredstvo. Na stari Kitajskem so oblačila prali s pepelom, pridobljenim iz rastlin in školjk, ki je bil močan naravni detergent.
Stari Grki so zelo cenili čistočo in so zaslužni za iznajdbo zelo zgodnje oblike prhe, vendar so milo nazadnje poimenovali Rimljani. Legenda pravi, da se je deževnica z gore Sapo, kjer so žrtvovali živali, zmešala z živalskimi maščobami in lesnim pepelom v mešanico, ki se je izkazala za blagodejno za oblačila in kožo.
Vendar se Rimljani pri tem niso ustavili - razvili so tudi prednika pralnice. V teh obratih, znanih kot fulonike, so umazana oblačila namakali v velikih posodah, napolnjenih z vodo in urinom, katerega visoka vsebnost amonijaka je delovala kot naravno čistilo, skupaj z natronom in različnimi vrstami gline. Delavci, znani kot fulloni, so med namakanjem oblačil teptali oblačila, da bi iz njih izločili čim več nečistoč. Oblačila so nato izžemali, sušili na soncu, krtačili in jih lahko celo pobelili z drobno belo kredo, znano kot cimolska zemlja.
Zaključimo lahko, da je proces pranja zaradi tehnološkega napredka vsekakor postal hitrejši in bolj praktičen kot nekoč, vendar je sam proces pranja prisoten že skoraj toliko časa kot oblačila.
